Anksioznost je strah, ki se pojavi iznenada. Običajno ne najdemo razloga za njen pojav. Pojavlja se lahko daljše časovno obdobje, tudi več let in lahko ovira naše vsakdanje funkcioniranje. Poleg občutka strahu je za posameznika zelo neprijeten odziv telesa, ki se kaže z različnimi fiziološkimi znaki, ki lahko vodijo v utrujenost ali celo izčrpanost.
V skupino anksioznih motenj uvrščamo:
Generalizirana anksioznost
Generalizirana anksioznost je kronično stanje, ki prizadene dvakrat več žensk kot moških. Ljudje s to motnjo so ves čas zaskrbljeni, vendar ne morejo najti določenega vzroka za svoj strah. Zaradi tega, ker so neprestano prestrašeni in zaskrbljeni, je prisotna mišična napetost, ki ima za posledico glavobole, neprestana vzdraženost avtonomnega živčevja pa povzroča palpitacije srca, omotice, nespečnost. Zaradi telesnih težav, v kombinaciji z neprestanim strahom, imajo ljudje s to motnjo težave pri vsakdanjih aktivnostih.
Pogostost pojavljanja generalizirane anksiozne motnje v Ameriki je približno 3 % med odraslo populacijo starejšo od 18 let.
Panična motnja
Za panično motnjo so značilni kratki, hudi napadi strahu, ki se kažejo s tresenjem, omotico, vrtoglavico, težavami z dihanjem, tiščanjem v prsih, občutkom razbijanja srca (palpitacije), slabostjo, strahom, da se nam bo zmešalo, strahom pred srčnim napadom, strahom, da bomo umrli. Panični napad se pogosto zgodi nenadoma, brez nekega posebnega razloga, lahko pa je posledica neke zastrašujoče izkušnje, daljšega stresa ali celo hudega napora. Ljudje, ki imajo panični napad, so pogosto zaskrbljeni za svoje zdravje in obiščejo urgentnega zdravnika. Čeprav so preiskave telesnih funkcij normalne, pa je značilno, da ljudi, ki so preživeli panični napad, še vedno skrbi, da je z njihovim telesom nekaj narobe. Postanejo bolj pozorni na delovanje svojega telesa, in si lahko neke normalne spremembe razlagajo kot: »nekaj je narobe z mojim telesom«, zaradi česar jih postane strah, kar lahko ponovno vodi v panični napad.
Ljudje, ki so že imeli to izkušnjo, postanejo pretirano zaskrbljeni in previdni in se lahko začnejo izogibati številnim aktivnostim, za katere menijo, da bi lahko sprožile panični napad.
Ocenjuje se da približno 1,7 % odraslih Američanov trpi za panično motnjo.
Agorafobija
Agorafobija v direktnem prevodu pomeni strah pred odprtimi prostori, kar ni povsem natančno, saj gre pri agorafobiji za strah pred izpostavljenostjo situacijam, iz katerih bi se težko umaknili ali se jim izognili. Osebe z agorafobijo lahko doživijo celo panični napad, kadar so v situaciji, v kateri se počutijo ujete, nesigurne ali imajo občutek, da bi lahko izgubili kontrolo. Ljudi z agorafobijo je lahko strah preveč obljudenih prostorov, pri čemer ne gre za strah pred ljudmi, pač pa za strah pred osramotitvijo v situacijah, iz katerih se ne morejo umakniti. Zato nekateri ljudje z agorafobijo sicer lahko sprejemajo ljudi, se lahko pogovarjajo, vendar le v prostoru kjer se počutijo varni, to je običajno doma. Takšni ljudje lahko leta in leta živijo, ne da bi zapustili svoje domove, pri čemer pa so veseli obiskovalcev. Čeprav ne zmorejo iti v službo, so lahko uspešni pri delu na domu. Čim pa zapustijo varen prostor, postanejo anksiozni, lahko dobijo celo napad panike.
V enem letu naj bi zaradi agorafobije trpelo približno 5 % odrasle populacije, vendar je znano, da se pojavlja 2 krat pogosteje med ženskami kot moškimi (morda zato, ker je sprejemljivejše, da izrazijo te težave ženske, kot moški).
Fobije
Fobije so hud, neracionalen strah pred določenimi stvarmi ali situacijami, katerih se začnemo izogibati. Čeprav oseba s to motnjo ve, da je strah neracionalen, pa je strah še vedno prisoten. Od drugih anksioznih motenj se fobične motnje razlikujejo po tem, da je pri fobijah mogoče najti povzročitelja strahu. To je npr. strah pred pajki, kačami, strah pred višino, letalom, strah pred krvjo in podobno. In čeprav osebe prepoznavajo, da je njihov strah pretiran ali nerazumen, ga še vedno ne morejo kontrolirati. Fobije so najpogostejše motnje med anksioznimi motnjami. Med 8 do 18 % Američanov naj bi trpelo zaradi fobij.
Socialna anksioznost
Obsesivno kompulzivna motnja
Obsesivno kompulzivna motnja je vrsta anksiozne motnje, za katero so značilne vsiljive misli (obsesije) in/ali prisilna dejanja (rituali). Vsiljivke so neprijetne, ponavljajoče se vsiljive misli ali podobe, katere posameznik prepoznava kot nesmiselne. Vendar ob tem postane napet in svojo napetost pomirja s ponavljajočimi se dejanji (rituali).
Obsesivno kompulzivna motnja je pogosto podobna vraževerju. Npr.: “Če se bom 3 krat potrepljala z roko po nosu, me mama ne bo okregala”. Pri tem se posameznik zaveda, kako je to nesmiselno, pa vendar postane zaradi te misli tako napet, da se mora trepljati po nosu. Pri obsesivno kompulzivni motnji pogosto zasledimo vsiljivke kot npr.: “Pozabil sem zakleniti vrata”. V tem primeru posameznik znova in znova hodi preverjat, ali so vrata zaklenjena. Rituali so lahko tako dolgotrajni, da zaradi tega posameznik nima več časa, da bi šel v šolo, da bi šel v službo, ali počel druge vsakdanje stvari, temveč se ves dan ukvarja s svojimi rituali. Vsiljive misli so pogosto neprijetne ali celo agresivne vsebine, npr. “Nekoga bom zabodel”. Zaradi tega se posameznik teh misli sramuje, strah ga je, da bo to res naredil, čeprav tega ne želi.
Obsesivno kompulzivna motnja je pogosto neprepoznana in nezdravljena, saj se posameznik tega tako sramuje, da svojih težav ne zaupa nikomur, temveč tiho trpi. Pomoč si poišče šele takrat, ko ne more več funkcionirati v vsakdanjem življenju.
Pogostnost obsesivno kompulzivne motnje je od 1 – 3 % v populaciji, čeprav je prepoznanih in zdravljenih motenj mnogo manj.
Posttravmatska stresna motnja
Postravmatska stresna motnja je motnja, ki je posledica nekega hudega travmatskega dogodka, kot npr. udeleženosti v vojni, ropu, biti ugrabljen ali biti udeležen v hudi prometni nesreči. Značilno je, da oseba s posttravmatsko stresno motnjo doživlja »flash backe«, tj. ponovno podoživlja dogodke iz prestane travme. Pogosta je nespečnost, nočne more, izguba apetita, razdražljivost in podobno.
Zdravljenje anksioznih motenj
Anksiozne motnje so pogosto kronična stanja, ki lahko trajajo iz otroštva ali pa se pričnejo po nekem stresnem dogodku.
Danes se ocenjuje, da dosežemo najboljši uspeh pri zdravljenju anksioznih motenj s kombinacijo medikamentozne in kognitivne terapije. Od zdravil se pri anksiozni motnji svetujejo predvsem antidepresivi. Za krajše obdobje, ki ne sme biti daljše od 2. do 3. tednov pa lahko uporabljamo benzodiazepine.