SAMOPOŠKODBENO VEDENJE
Kaj je samopoškodbeno vedenje?
Samopoškodbeno vedenje je namerno poškodovanje lastnega telesa, kot je na primer rezanje, zbadanje, praskanje, povzročanje opeklin s cigaretami idr. Tisti, ki se samopoškodujejo, povedo, da ne želijo umreti, temveč je samopoškodba način, s katerim se pomirijo, kadar se ne znajo pomiriti na bolj ustrezen način.
Samopoškodbe so lahko kjerkoli na telesu, najpogosteje pa so na rokah, trebuhu in stegnih. Običajno so to površinske rane, lahko pa tudi hujše poškodbe, ki povzročijo iznakaženje telesa.
Pogostost samopoškodb
Podatki o pogostosti samopoškodb so zelo različni, nihajo od 1 – 10%. V obsežni študiji, opravljeni v Ameriki, je bila pogostost samopoškodb med univerzitetnimi študenti 17% (Whitlock, Brasco, 2006), v nekaterih drugih raziskavah pa so ugotavljali, da se samopoškoduje med 4% in 38% mladostnikov (*Briere et al 1998, Muelenkamp 2004).
Kdo se samopoškoduje?
Najpogosteje se samopoškodujejo mladostniki, dekleta pogosteje kot fantje. Pogosto se začnejo samopoškodovati že v otroštvu, samopoškodovanje pa traja v povprečju 5 let, pri nekaterih lahko v odraslo dobo.
Poškodujejo se predvsem tisti mladi, ki se niso naučili prepoznavati svojih čustev in jih ne znajo izražati na ustrezen način. Pogosto ugotavljamo samopoškodbe pri mladostnikih, ki imajo pomanjkljive veščine za soočanje z napetostjo in negativnimi čustvi. Takšni mladostniki se takrat, kadar so napeti, ali pa jih obvladujejo negativna čustva, samopoškodujejo in tako dosežejo kratkotrajno pomiritev.
To so pogosto mladostniki, ki imajo pomanjkljivo socialno mrežo, ali pa takšni, pri katerih je bilo v otroštvu prepovedano izražanje jeze.
Mladostniki, ki se samopoškodujejo, povedo, da ne želijo umreti, temveč je samopoškodba način, s katerim se pomirijo, kadar se ne znajo pomiriti na bolj ustrezen način.
Kaj vpliva na samopoškodbeno vedenje?
Samopoškodbeno vedenje je pogosto povezano z zlorabo v otroštvu, še zlasti spolno zlorabo. Opažamo povezavo z motnjami hranjenja, zlorabami psihoaktivnih substanc, posttravmatsko stresno motnjo, depresijo, anksioznostjo, predvsem pa osebnostno motnjo.
Je samopoškodbeno vedenje poskus samomora?
Večinoma ljudje, ki se samopoškodujejo, ne poročajo o želji, da bi umrli, temveč je samopoškodba namenjena temu, da se sprosti notranja bolečina, napetost. Na nek način torej samopoškodba ščiti pred samomorom. Vendar pa moramo vedeti, da lahko pride pri samopoškodbi do nezgode in nehote povzročene večje poškodbe, kot je posameznik nameraval. Čeprav ne namenoma, je lahko poškodba tudi usodna. V enem od desetih primerov mladostniki, ki se samopoškodujejo, poročajo, da so si povzročili hujšo poškodbo, kot so nameravali.
Raziskave pa kažejo, da 40 % procentov ljudi, ki se samopoškoduje, kdaj v življenju pokuša narediti tudi samomor. (*Whitlock, 2006)
Kako pride do samopoškodbenega vedenja?
Mladostnik, ki se samopoškoduje pove, da nek sprožilni dogodek, ki je lahko povsem nepomemben, v njem sproži čustva, kot so npr. jeza, strah, sram. Ta čustva ga preplavijo, v njem povzročijo hudo napetost, katere ne zmore več obvladati. Ko se samopoškoduje, bolečina, ki se pojavi, preglasi to napetost. Ob tem občuti olajšanje, ki pa je zelo kratkotrajno. Kmalu mu sledi občutek sramu, krivde, samoobtoževanje.
Drugi povedo, da so občutili hudo notranjo praznino, ki je bila tako neznosna, da so morali to praznino z nečim zapolniti. Samopoškodba je omogočila, da so vsaj nekaj čutili, pa čeprav bolečino.
Vzroki za samopoškodbeno vedenje so različni:
· samopoškodba je način za izražanje čustev, ki jih ne znajo izraziti z besedami
· fizična rana pokaže navzven njihovo čustveno bolečino
· fizična bolečina preusmeri pozornost iz njihove čustvene bolečine na telesno
· fizična bolečina nadomesti čustveno praznino
· samopoškodba daje občutek kontrole nad lastnim telesom, kadar je nimajo nad ničemer drugim
· samokaznovanje (pogosto pri tistih, ki so bili zlorabljeni)
Ali od samopoškodbenega vedenja lahko postanemo odvisni?
Večina raziskovalcev, ki se ukvarjajo s samopoškodbenim vedenjem se strinja, da samopoškodbeno vedenje kaže nekaj značilnosti odvisnosti. Mladostniki npr. poročajo, da razmišljajo o samopoškodbenem vedenju tudi takrat, ko ni sprožilnih dejavnikov zanj, da se pojavlja potreba po samopoškodbenem vedenju, in da je sčasoma za pomiritev potrebna vse hujša poškodba .
Za to naj bi bil odgovoren endogeni opioidni sistem, ki se aktivira ob samopoškodovanju.
Je samopoškodbeno vedenje nalezljivo?
Pogosto je zlasti med starši prisoten strah, da se bodo mladi „nalezli samopoškodbenega vedenja drug od drugega“.
Raziskovalci se strinjajo, da je v zadnjem času samopoškodbenega vedenja več, in da občasno zavzema epidemiji podobne vzorce. Na internetu lahko preberemo veliko o samopoškodbenem vedenju, lahko si pogledamo številne filme, v katerih mladostniki razlagajo, kako in zakaj se samopoškodujejo. Vemo, da je za mladostnike mnenje skupine, oziroma podobnost skupini, zelo pomembno, in da je zato nevarnost posnemanja velika.
Po drugi strani pa še vedno večina mladostnikov, ki se samopoškoduje, poroča o tem, da so s samopoškodbami začeli sami, skrivaj, ne da bi za to slišali od kakšnega vrstnika. Večina se samopoškoduje naskrivaj, in za njihovo samopoškodbeno vedenje ne ve nihče.