Kognitivna psihoterapija je oblika psihoterapije, ki jo je razvil psihiater Aaron Beck v 60. letih prejšnjega stoletja. Ob delu s pacienti je ugotovil, da je bil za uspeh terapije ključen način, kako so njegovi klienti doživljali, oziroma interpretirali določene dogodke, situacije.
Razvil je kognitivni model, ki pravi: to kar čutimo in način kako se vedemo je odvisen od našega mišljenja, od načina, kako interpretiramo določeno situacijo, ne pa od situacije same.
Psihične stiske in neprilagojena vedenja so posledica negativnih oz. disfunkcionalnih misli ter disfunkcionalnih prepričanj.
Če bomo spremenili naše razmišljanje in naša prepričanja o sebi, se bomo tudi boljše počutili in bomo lahko opustili različna škodljiva vedenja.
Primer: Oseba, ki naredi napako, lahko začne razmišljati: »Nisem nič vredna, sem zguba, nič ne naredim prav«.
Zaradi takšnega razmišljanja lahko postane žalostna, potrta. Lahko se začne izogibati različnim aktivnostim, s tem pa si še potrdi svoje prepričanje, da ni nič vredna, saj nima priložnosti, da bi se prepričala v nasprotno. Tako se ustvari začaran krog, ki lahko vodi v vse hujše stiske.
V kognitivni psihoterapiji se naučimo tehnik, s katerimi spremenimo svoje negativno razmišljanje, s tem pa se spremeni tudi to kar čutimo in kako se vedemo.
Trajno izboljšanje našega počutja dosežemo, ko se spremenijo tudi naša negativna prepričanja o sebi.
Sprva se je Beck osredotočil na zdravljenje depresije. Ugotovil je, do so v mišljenju depresivnih ljudi številne posebnosti, ki jih je poimenoval miselne distorzije (napake), katere po njegovem mnenju lahko povzročijo in vzdržujejo depresijo. Kognitivna psihoterapija odkriva in spreminja te napake v mišljenju, s tem pa se doseže izboljšanje znakov depresije.
Beck je kasneje svojo terapijo razširil tudi na druge psihične motnje, predvsem anksiozne motnje, do danes pa je svoje delovanje razširil na različna področja psihiatrije in raziskuje uporabnost kognitivne terapije tudi na področju shizofrenije.